Ja ali pa tudi ne ...
Danes smo ...
Aktualno
Povezave
Oglasna sporočila
Malo kar tako
Objavljeno 20. avgust 2008, avtor Nika.
Kategorija: Zabava.
Položnice, obvestila in pomembne izvide sem si lično zapakirala v belo škatlo z vijoličastim post it listkom, ki je označeval, kakšna je vsebina in kam bo v bodoče odtekal denar. Posesala sem tepih, pomila posodo, zalila rože. V veliko oranžno škatlo na kolesca sem pospravila otroške igrače, nahranila devet polžev in dve ribi, pobrala perilo, zlikala obleko, si nalila vodo, pojedla grozdje, se oblekla - in šla.
Ne vem, kdaj se točno vrnem. V vsakem primeru moram priti na obisk nazaj vsaj v treh dneh, da otroku, medtem, ko ga ni, s stradanjem ne pobijem domačih živali. Vrniti se moram preden mi sončna pripeka ožge jagode in rože ali pa morda kakšen naliv ne zalije kleti. Potem lahko spet grem.
Iz kuhinje je zevala oranžna, iz sobe modra, na hodniku je sijalo rumeno sonce.
V nahrbtniku sem imela denarnico, sončna očala, jabolko, polnozrnate piškote, vodo, mazilo za ustnice, sveže spodnje hlače, zobno krtačko in - tri knjige. To bo dovolj za dve noči in tri dni.
Kako lepo je biti svoboden. In ne, svoboda ne pomeni odsotnost okupatorja, me opozori meni bližnja oseba, temveč zavedanje, da odločaš sam. Juhej!
Olimpijske igre ali Zabava za velike in male
Objavljeno 18. avgust 2008, avtor Nika.
Kategorija: Zabava.
Jaz in olimpijske igre? No, kaj pa vem. Sem takšne vrste človek, mimo katerega tovrstni športni dogodki odhitijo tako hitro, kakor so prišli. Malo sem se še 8. 8. 2008 pritoževala nad Kitajci, njihovim odnosom do Tibeta ter krohotala ob ugotovitvah modrecev, da olimpijske igre NISO politična manifestacija (Jah, seveda!), kakšnih večjih telesnih izločkov pa nisem ustvarjala.
Do pred kratkim, pravzaprav. Ko je Mladič začel nakladati, kako kul je bila otvoritev (da jo je gledal pri babici, je dodal) ter me začel spraševati, če vem, kakšna je kitajska zastava, če sem že bila v Pekingu in kako se po kitajsko reče - Jaz rad jem mlince. Priznati moram, da mi je zastavo opisal on sam, Peking so samo pobožne želje, po kitajsko pa znam reči - Jaz seksam. Beri naprej »
Virginia po ljubljansko ali Kako spraviti ladjo v steklenico
Objavljeno 4. avgust 2008, avtor Nika.
Kategorija: Bizarno.
Nekega dne se je moj Mladič ustavil sredi garsonjere, v kateri sva bivala, in rekel nekako takole: »Kako zanimivo. Tole je pa kuhinja, spalnica, dnevna soba in jedilnica obenem.« Mislim, da je dodal še: »Mami, a ne bi bilo zabavno, če bi imela na sredi sobe še straniščno školjko?«
Še lani sva živela na 23 kvadratnih metrih. Ko je izustil zgornjo simpatično izjavo, sem se grenko zasmejala in v mojem grlu se je naredil masten cmok. Ker je bila garsonjera res k* majhna in tudi zato, ker se mi je zdelo fascinantno, kako lahko otroci kozarec prav res vedno vidijo na pol poln. Ko sem jaz »prestrašena«, se njemu vse skupaj zdi kot dobra šala. Beri naprej »
Še en “damski” kvazi post..
Objavljeno 30. julij 2008, avtor nikja.
Kategorija: Na.porno.
Med kvazi dietnim, pretirano dragim za menzo - kosilom sva se soblogerico Niko ponovno videli in hihitali kot ponoreli, ko sem ji razlagala, kako skrajno neizmerno naporen dan sem imela… v štacuni s cotami sem se zakadila z nekaj vijolične (ah, spet!) krame v ozrcaljeno kabino, kjer sem na vso svojo nečimrno babjo držo presrečna ugotovila, da me je dejansko v nekaj mesecih posekalo in sem z L-ja padla na M, pa tudi S ni bil preveč tesno povit obme. (košek je še vedno B, le številka je padla na kolena) A glej ga zlomka, ko sem se ogledovala z vseh možnih ptičje-babjih perspektiv, sem z grozo ugotovila, da si nisem dovolj dobro prebarvala las: en face sem žarela, zadek glave pa je bil vse prej kot spodbuden. Ja, takole mam…
Medtem, ko pridno dopustujem, se je zgodilo nekaj apokaliptično prelomnih trenutkov, s katerimi moram opravičiti svoje neblogovanje:
Moj desni gleženj se je znašel ozaljšan s cingljajočo srebrnino, ki ob vsakem koraku opozarja tu prisotno in predvsem njeno okolico - I am here! (ovčica vaša na razpolago očem in ušesom!)Spalnica ima novo krniso bele barve, pinky zavesa iz Cannesa ne more škoditi, zavrača napad komarjev, privlači zvezdniške sanje. Nekajkrat sem zjutraj gola zletela na balkon in z grozo ugotovila, da pri sosedovih popravljajo streho. Jaz pa nič: pretvarjala sem se, da resno gojim baziliko in peteršilj. Strehohodci so me vsako jutro pričakovali. Zato sem povabila nekaj prijateljev moškega spola na obisk in jih presenetila. V stranišču mi je prijatelj Franci z Bleda v strop namontiral modre rulete, da končno skrijem vso možno čevljado - zadeva deluje čedno, urejeno, skorajda bi rekla dolgočasno - vse je pod nadzorom. Tu in tam se mi potoži po starem ljubimcu, ki mi je to uslugo obljubljal kar nekaj časa, dokler nisem dojela, da ne bo šlo. Še vedno nisem anoreksična, kar me veseli, sem pa še vedno na a, astigmatična. Že skoraj mesec dni se odpravljam na razstavo impresionistov, še prej pa sva z Niko hoteli v Tivolski grad, ki pa je sredi sezone - meni nič, tebi nič- zaprt ob ponedeljkih in torkih. Moram priznati, da mi je to zadostovalo, da sem bila impresionirana. Da ne bi bil šok prehud, mi je Nika vmes povedala nekaj lepih o pozitivnosti neke medijske dame in o zenovsko naravnanem tipu, ki bi ga še sama kdaj snedla za poučni poobedek. Jaz pa sem ji pojamrala, da morda v življenju še vedno zganjam genocid nad druščino kvazi- prijateljev: zadnje čase čistim tudi te omare. Ne boste verjeli: na trenutke se človeku potoži po starih sado-mazo vezah, normalnost je namreč dolgočasna: posledično se pojavlja sindrom: kako lako se diše, ali ja još ne znam ako mogu, da kreiram slovenačku umjetnost u ovim uvjetima!!! A ker materija govori o naši duhovni naravnanosti, naj povem, da so moji zobje čisti, brez kamna in frišno beljeni in tudi Dalajlama pravi, da je vsako obrekovanje kot bi žrli in prežvekovali drek. Ohranjam “oralno” hiegieno. Veste, v bistvu ni lahko se nehati vmešavati v tuja bivanja. Razlagati, se opravičevati, se bičati in se tunkati v reko krivde, samopmilovanja in da, kritikantstva…joj, kak dolgcajt! Vseobča jezljivost me drži samo še za volanom, ko mi svojat svakojakih alloptionalkonjev leze v rit ob rdeči luči. Le takrat mi jetra poskočijo in postanem spet tista jaz, ki se zrcali nekje v preteklosti… Počasi, punči, počasi! Festina lente!….
A dosti besedi o tem, naj nadaljujem z eksistencijalijo:
Vizavi Prešerna, starega našega, z Niko nisva mogli spiti kave z natreenom, ker ga je zmanjkalo (to razlagajo že menda en mesec), v slaščičarni prisedeva dvema naglušnima damama, a naju natakar čez pol ure obvesti, da bo moral zaračunati celemu omizju. Presedeva se in čakava novo natakarico pol ure. Po dveh urah dobiva belo kavo brez natreena, a kompliment, da sva lično namazani. Naj jim bo. Knjiga, ki je na lestvici popmegašpona, je razprodana, uspem iztavhati zadnjo kopijo. Na poti domov spoznam dendrologa, ki obvlada vse možne olesenele variante žitja naših zelenih površin. V bistvu ugotavljam, da sem srečna. Za sosednjo mizico sedita dva čedna moška. Ne vem, zakaj me vse to nič več ne mika.. In končno, si rečem: Dandanes ne moreš vedeti, zakaj sta čedna in zakaj sta dva. Na okrogli mizi “Respect” so govorili o diskriminaciji. Če nisem za, sem proti. In če sem proti, sem že na drugem polu, sem torej v bitki. A jebat ga. V eni roki resnica, ki jo trpamo v zlato kletko, v drugi se dlan že krotoviči v suho figo in sega po nožu, da obrani naše velike pravice. Kaj naredijo ti borci s tistimi, ki diskriminirajo? Ali jih diskriminirajo, ali pač odpuščajo širokogrudno, kot so dejali?.. Tako si mislim in stopicljam proti domu. Ne, vem, nismo večni. Morala vam bom priznati, da zadnji mesec ne spim več sama… v posteljo vabim slovenske literarne avtorje. Eni prespijo, drugi me znajo obdržati budno, tretje sama prespim, nekateri pa so celo tako dobri, da jih ugrabim. Priznam, da me je vmes povabil k sebi Kundera, prav danes pa še Marquez, oh… moja stara dva ljubimca. Takšna je navada, stara srajca pač…Iz mene se iznedrijo besede Andreja Capudra, iz njegovega zadnjega romana “Reka pozabe” …
“LJUBEZEN JE OČIŠČEVANJE, IN KDOR SE TRUDI V TO SMER, RESNIČNO LJUBI. VSE OSTALO JE PORNIČ IN POBIJANJE NASPROTNIKOV.”
Chapeau!
Ok, grem pit Donat. 100 let…. česa že, Gabriel?
Maja
Kako biti dama? Nimam pojma.
Objavljeno 30. julij 2008, avtor Nika.
Kategorija: Zabava.
Včeraj sva ob sladoledu in kavi s soblogerico v temni Ljubljani razmišljali, o čem za vraga sploh še pisati, ko pa nimava nobenih problemov. In odločila sem se, da napišem nekaj stavkov o tem, kako se je Nika odločila biti dama. In spoznala, da je to brezzveze.
Glede na to, da sem pred kratkim med drugim preživela počitnice tudi z dvema punčkama, starima šest in tri leta, je jasno, da je bilo vmes veliko lišpanja. Beri naprej »
Grem na obisk k Yulii in Igorju ali Kje so moje ruske korenine
Objavljeno 9. julij 2008, avtor Nika.
Kategorija: Aktualno.
Uf, kako si se nezrelo odzvala! me je zadnjič pobarala dobra znanka, ko sem ji zaupala, kaj sem storila v neki osebni situaciji. Name se je zgrnil oblak črne krivde in že me je začel najedati dvom: Ojej, kaj pa, če je res. Morda res ni bilo pametno, morda bi bilo bolje drugače, zakaj sploh sem bila takšna …
Ljudje smo več kot spoznanja enega življenja.
Zadnjič je prijateljica malo brskala po moji osebni zgodovini in zapopadla sem, da mi manjka polovica družine. Da, sliši se smešno, a prepričana sem, da odrasli nismo le skupek vzgoje in okolja, temveč dedujemo zgodbe, ki izhajajo iz življenj, ki jih sploh ne poznamo.
Kdo sem jaz? Od kod izvira priimek, ki ga nosim? Kdo so moji predniki? So morda tudi oni »krivi«, da me vsake toliko popade hudič, ki mu ne znam ubežati? Beri naprej »
Vrtni center, moj prijatelj
Objavljeno 3. julij 2008, avtor Nika.
Kategorija: Zabava.
- Oprostite, gospod. Mi lahko pomagate? Veste, vrtnice so mi začele veneti. Zalivam jih vsak drugi dan, pa vseeno crkujejo. Zakaj?
- Imate vrtnice na deblu ali grmičaste?
- Ahmn, rožnate so.
- Venijo tudi popki ali samo cvetni listi?
- Čakte, grem ven pogledat …
- A vam jih je kdo s čim polil?
- Kako? Mislite zanalašč?
- Ja.
- A to ljudje delajo?
- Tudi.
- Joj, upam, da ne.
- No, potem je to morda rja, za kar imamo škropivo. Če pa venijo tudi cvetni nastavki, vam jih je gotovo kdo s čim polil.
- A proti polžem mate tudi kaj?
- A mislite, da so oni krivi?
- Ne, za vrtnice ne. Za vse ostalo pa. Solato mi žrejo. Vsak dan imam evo sadiko manj.
- Aha. No, potem pridite k nam, vam bomo dal polžin ali mesarol.
- A za pošpricat solato?
- Ne, za po tleh potrosit. Je vaba in strup hkrati …
NAJ MI ODPUSTIJO BLOGOABSENTIZEM ali moje počitnice: Kavčing in Karlstad
Objavljeno 2. julij 2008, avtor nikja.
Kategorija: Miks.
Ne vem, kaj se dogaja z mano zadnje čase. In ti »zadnji časi« so kar dolgi. Nikakor se ne morem spraviti k pisanju posta. K sreči moja soblogerica Nika to vestno opravlja in rešuje Nikjino čast. Hvala, kolegica!
Na karkoli pomislim, si rečem, ah, pa saj bi bilo za blog, ampak to smo že milijonkrat prežulili po dolgem in širokem. Potem me kolega okrca, češ, dolgo te nismo brali, pa še, “no ja, saj itak pišeš take kvazi filozofske poste, da te nihče ne komentira ( al pa ne šteka), ker zacementiraš zadevo, da nam bralcem ne preostane nič drugega kot tiho prikimavanje ali pa odločno odkimavanje”. Uf! (in saj bi namesto ufija narisala ikonico, smeškota, ki zardeva ali pa onega, ki grize, pa jih ne znam - sorry Simona! - Ne samo, da trpim za blogoabsentizmom, tudi računalniški analfabet sem..…)
No, pa sem si rekla, da vas vendarle malce obvestim, kako je kaj z mano, kaj tako globokoumnega in visokoletečega se mi dogaja, da tega ne delim z vami.
- Kupila sem si sandale, za katere sem menila še pred nedavnim, da to »nikakor ne more biti del moje garderobe«. Ko sem se zaslišala, kako udriham po sebi s podobnimi ne preveč prijaznimi notranjimi monologi – sem jih mirno vplačala in odvihrala domov. Princa, ki bi mi jih prinesel na probo itak ni, tako, da bom transformacijo iz Pepelke v Princeso naredila kar sama. (parket tuli od topotanja)
2. Moja prijateljica Mojca ima hčerko Milo. Milo Milo, najmilejše bitje, ki sem ga kdaj srečala. Takoj sva se zaštekali. Moja vijolična prezenca in roza nakit jo je očaral, da je dahnila: »Mila mela roza ičico in roza to! (pokazala je na zapestje)«. Prvič sem fimo maso prepekla, da se je stopila v pečici, zdaj pa mislim, da bo zadeva padla na plodna tla. Ponosna sem nase, še je upanja za moje slovenstvo. Če mi ne uspe drugje, se vržem v izdelavo lectovih src.
3. Popravila sem si šivalni stroj in si zožala nekaj kril. K sreči, saj je poletje tu.
4. Petkrat sem nesla težko preprogo s četrtega nadstropja v čistilnico na reklamacijo. Sušili so jo na zarjaveli žici in me poskušali prepričati, da sem jo polila s kavo. Za kazen mi bodo očistili dodatno preprogo. Naredite mi to deželo spet čisto. Kakšna karma!
5. Bila sem v Ikei in preležala cel viharniški petek na njihovih jogijih. For free, končno dopust v tujini. Ne morem se sicer odločit, kateri kavč bi bil boljši zame – Karlstad ali Ektorp. Zdaj veste, kje bom to poletje. Kavčing in Karlstad und Ektorp. (Pismo se dobro sliši!)
6. Malo resnejša reč, da ne boste mislili, ah, da samo gospodinjim: postala sem članica Društva Slovenskih pisateljev in imela predstavitveno branje. Ko sem se vračala domov, se je hotelo še nebo razjokat. V bistvu pa so me ožulili sandali.
7. Našla fejst zobarja, ki pobeli zobe in naredi fajn plombe. Moj nasmeh bo turbo mega šajni. Bo pa baje fejst bolelo, ker imam hudo zobno erozijo. Šarmantni dohtar mi bo predpisal ketonal, meni pa bi bilo dovolj, če bi me gledal v očke. Obeta se mi teden svetobolja: prisežem, da ne bom nikoli več imela nobenega v zobeh. ( je čiščenje kamna predrago!)
8. Vikend v Prlekiji. Koruzna polja, sonce, ki lega nanje in Rachmaninov. Kot zleknjen v božji dlani. Kot nikoli prej in ne kasneje. Boginja.
Malo je pozno, in luč vleče nase komarje. S to globoko mislijo vas pozdravljam!
Maja
Še vedno bi imela hiško na Gorenjskem …
Objavljeno 1. julij 2008, avtor Nika.
Kategorija: Slovenija.
Ah, komaj sem s težkimi porodnimi mukami kupila stanovanje v Ljubljani, že se rojevajo nove fantazije. No, bolj stare-nove, kar pomeni, da so v meni že kar nekaj časa.
Ko sem lani pomladi začela razmišljati o nakupu stanovanja, sem kar precej kilometrov prevozila tudi v okolici Radovljice, Lesc, Bleda … Imela sem zamisel, da bom kupila hiško, lepega dne pustila vse, kar me veže na Ljubljano - in šla past krave. Realnost me je za nekaj let prestregla in zdaj sem (zaenkrat še) v Ljubljani. Beri naprej »
Moj ljubi ne-rekreativni otrok
Objavljeno 28. junij 2008, avtor Nika.
Kategorija: Zabava.
Zadnje čase se me začne tik pred začetkom vikenda lotevati huda, na žalost nenalezljiva, bolezen, ki se ji reče - rekreacija. Ne vem, zakaj, a že kar nekaj časa imam občutek, da se vikende ne sme presedeti doma. Če je lepo vreme, takointako, če pa je dež, se vsako urico gleda tole spletno stran in preverja, kaj se ima zgoditi tam zgoraj.
Začne se torej pred začetkom vikenda … Petek. Včeraj. Ura je bila pozno popoldanska in glede na to, da sva z Mladičem pravkar prišla iz vrtca, sem nekako vedela, da nimam nobenih šans, če rečem, da se greva ven igrat, ali žogat, ali v hrib hodit … No, pa greva vsaj na sprehod. Do videoteke!! Greš? Grem, je rekel Mladič. Beri naprej »
