NIKJA

Pred poletjem, ali bolje, sredi poletja vam ponujam v branje odlomek iz novega poljudno-znanstvenega romana Mihaele Skuštrič:”Shujšati in postati nekdo” … Le toliko, če bi koga zamamila strateška metodologija …

 ”Doris, ki so jo sicer imenovali Trlica, je bila celih deset let debeluhar. Čisto pravi zavaljeni sod maščevja. Sprva ni in ni hotela shujšati, oz. delovala je po principu »O bog, če že nočeš mene narediti vitke, potem prosim naredi vsaj moje prijateljice debele.« In družila se je z najbolj obilnimi, da ne bi čutila svoje posebnosti. Toda nekega dne se je odločila, da poskrbi za svoje telesce. Pa ne, da bi ji bilo hudo, ali da bi se počutila manjvredno, ker je preobilna. Ne, to ni bil razlog.

Pri uri biologije so ravno predelovali anatomijo človeškega telesa, in Doris je zaprepaščeno ugotovila, da jo milostno prenaša po tem svetu kar nekaj tisoč kosti in koščic. Prstnica, neprava in prava rebra, podlahtnica, črevnica … In ker je bila radovedna, kaj se skriva pod kožo, se je odločila, da postori vse, da se v najkrajšem času »ogleda v originalu«. Oziroma, da se seznani s svojim bistvom. Pojavilo se je torej eksistencialno vprašanje: kdo v bistvu sem, oz. kakšna sem v originalnem zapisu, alias obrana do kosti.

Lotila se je zadeve na zelo preprost način. Vodila jo je strategija »Manjžri[1]«, ki jo je staknila v neki ženski reviji. In tako v nekaj mesecih shujšala. Tako je lahko pobliže preučevala svoje kostne zaloge in se radostila ob potrkavanju na rebra, na kolke, na komolce in izklesane čeljustnice. Bila je tako neizmerno vesela, da ji ključna kost tako močno moli iz skeleta, da si je v votlino med njo in požiralnik dala vtetovirati poezijo nekega avtorja:

»Ko me ni, takrat najbolj sem. In ko spet preveč bo mene, se ukinem.[2]«

Poleg si je dala izrisati še lobanjo, ki naj bi jo večno opozarjala na njeno notranjo zrcalno podobo. Od časa do časa, ko je imela polne roke, pa je lahko v luknjo postavljala manjše reči, jabolko, breskev, mobilni telefon, robček, žeton za avtobus, ipd. izkazalo se je, da je njena nova pridobitev, oz. izguba, pravzaprav velik dobitek. 

Na koncu leta so ji podelili celo Nagrado Šole za ekološko osveščenost. Po kriterijih zbornice in ravnateljstev vseh srednjih šol, je Doris postala vzor marsikateremu dekletu: manj hrane je pomenilo manj porabe, manj porabe, več denarja v ekonomatu (s toaletnim papirjem vred), več denarja, več užitka in več užitka manj nevroze.

Doris se je iz debeluharice prelevila v gurujko. Hodila je povita v belo rjuho (v prvi fazi hiranja z dvoposteljno pregrinjalno 200×200, v zadnji fazi pa je že zadostovala otroška rjuhica 70×100 ali pa v vročih dneh kuhinjska krpa 50×50).

In nekega dne se je odločila, da ji bivanje v materiji ne koristi kaj preveč.  Odločila se je, da bo privarčevala tudi na zraku. Nehala je dihati. Pokopali so jo tako, da so njen pepel raztresli po morju (njena želja je sicer bila, da bi njeno truplo odnesli na najvišji hrib in ga tam pustili, da bi jo živali pojedle. Hotela je narediti dobro posthumno gesto, kot indijski in avstralski domorodci, a so jo po parih tednih našli nedotaknjeno, poleg nje pa nekoliko živaljih trupel, ki so shirale od lakote. Od njenih kosti se namreč niso uspele nahraniti).

Od takrat obstaja praznik Sv. Doris, nekaj strokovnjakov je poimenovalo njen princip poduhovljenja »dorizem« (kar vsebuje tudi prihod zlate ere[3]), njej na čast pa je Minister za zdravstvo Dr. Mag. Ludvik Polpogačar ustanovil širom domovine hiralnice Svete Doris, kamor se je lahko vsak državljan prostovoljno ali pol-prostovoljno zaprl, da bi uvidel Svoje bistvo.[4]

Zadnjo kuhinjsko krpo, ki si jo je ovila okoli teleščka, še danes hranijo v Naravoslovnem muzeju pod imenom »Mrtvaški prt Svete Doris.[5]«  

Želim vam samozavestnih sprehodov po plaži, v obleki do vratu, v šorticah, kopalkah, na nudo kampih! … In če ste po “ne vem katerih in ne vem kdo si jih je izmislil” kriterijih, drage prijateljice, deležne bolj ženskih postav (beri ne-dorisoidnih) - se veselite svoje lepote!

Maja

 

---

[1] Orig. »Mange et rit«, Danielle dell’Os

[2] Glej pesniško zbirko: »Ko v Škeletrinih zaihtijo vrbe«, avtorja Gregorja Zamana

[3] Glej esejistično zbirko »Ere d’or ou Dorisme«, avtorice Annick de Bouzenelle

[4] Več informacij dobite pri podsekretarju Janku Četrtpogačarju ali na spletni strani www.vsevamdamocevasmalooguljfamo.com

[5] V sodelovanju  s tekstilno industrijo »Krparija«