NIKJA

Grrrr … Sovražim ta stavek. Ko začnem nekje na sredini novembra opažati, da se v izložbah že bohotijo božične dekoracije, me preplavi neobvladljiva želja, da bi se prenesla v stanje hibernacije in se zbudila enkrat spomladi. Pa saj se mi lučke zdijo prav fletne (dokler me kakšen eko zanesenjak ne opomni, koliko energije gre v prazen nič zgolj zaradi nekaj človeških vzdihljajev ob krasni svetlobni predstavi), a gneča, metanje denarja čez most in prekomerno obdarovanje … vse to me spravlja v obup.

Kje boš za novo leto? V Erevanu, mater !

In zdaj prav intenzivno premišljujem, kam bi takoj po božiču pobegnila (ker na božič pa res moram počakati, dokler sine še verjame, da je na finski gori Korvatunturi resnično delavnica s palčki), da se izognem velikem finalu petard, pijancev in zanesenjakov, ki verjamejo, da bo po novem letu vse drugače.

Ja, šla bi nekam na toplo. Nekam, kjer se iz prehoda z 31. decembra na 1. januar ne zgodi prav nič posebnega. Šla bi nekam, kamor lahko vzamem pamža s sabo.

Vsakokrat, ko odidem na službeno potovanje, sine namreč povesi nos in se začne pritoževati, da tudi on hoče videti ves svet ter da je popolnoma nepravično, da ga ne vzamem s sabo. Pa se izvlečem, da je to potovanje le služba in ko se vrnem, je njegovo prvo vprašanje, kaj sem mu prinesla. In še enkrat ponovi: ni fer, da si šla brez mene.

Ko se je prvič peljal z letalom, sem ga snemala. Ob vzletanju je stiskal zobe, se pretvarjal, da se smeji in uživa ter si na tiho popeval. Vem, da ga je bilo strah kot psa in vem tudi, da mu je bilo nerodno to priznati.

Prvič sva se na skupno potovanje odpravila, ko je bil star tri leta. V žgoči vročini sva pristala v Tunisu in že kmalu si je našel družbo. Teden dni je norel po peščeni plaži, gledal kamelam v obraz in mi sredi Hammameta pobegnil v množici. V eni od trgovin sva pomerjala majico, on pa je v roki držal šopek oboževanega jasmina. Ko sva se odpravila dalje, se je spomnil, da je cvetice pustil v trgovini in se skoraj razjokal (mahnjen je na vonje; obožuje jasmin, sivko in vonj po mandlju). Bila sva že kar daleč stran in res se mi ni dalo obrniti se v tisti množici ljudi, ki ti na vsakem koraku ponuja kar koli že, ter poiskati ta šopek jasmina, ki ga gotovo ni nikjer več. Ko je tako nekaj časa nenadzorovano cvilil, da hoče svoje rože, sem mu, ne da bi uporabila možgane, rekla: Joooj, sam si jih poišči!

Kakor hitro sem izustila ta stavek, že ga ni bilo nikjer več. Tako blizu infarkta še nisem bila nikoli. Ozirala sem se v gneči, njega pa … nikjer. Sami moški so se gnetli okoli mene v tistem mračnem dnevu, na glas vpili, male blond skodrane glave pa ni bilo nikjer. Ni mi bilo čisto jasno, kje sem, ker sva se po ulicah sprehajala, ne da bi vedela, kam sva namenjena. Poskušala sem se spomniti, od kod sva prišla in šla v tisto smer. Tekla sem in tekla, ulice so mi postajale znane in čez nekaj minut sem se ustavila pred trgovino, v kateri sva se poprej skušala obleči …

In po stopnicah je ves nasmejan, s šopkom jasmina v roki, poskakoval moj sine. Ko me je zagledal, se mu je razjasnil obraz in veselo mi je sporočil: Mami, lej, šopek me je počakal …

Od strahu sem se skoraj razjokala, malemu pa prav nič ni bilo jasno. Prijela sem ga za roko. In že ko sem se želela razhuditi nanj, ker mi je pobegnil, sem se spomnila, da sem si čisto sama kriva. Šli smo na čaj na obzidje, mali pa je zaspal na blazinah.

Kam naj grem za novo leto? Nekam seveda, kjer imajo povodce za otroke. Ali pa tja, kjer ti na sami ravnici z le peščico ljudi, otrok res nima kam pobegniti. Kaj pa, če gre sine ob devetih v posteljo, jaz pa se grem razvrat po slovensko? Hja, za premislit je …

Pa srečno 2008 !

Nika