NIKJA

- Oprostite, gospod. Mi lahko pomagate? Veste, vrtnice so mi začele veneti. Zalivam jih vsak drugi dan, pa vseeno crkujejo. Zakaj?

- Imate vrtnice na deblu ali grmičaste?

- Ahmn, rožnate so.

- Venijo tudi popki ali samo cvetni listi?

• Čakte, grem ven pogledat …

- A vam jih je kdo s čim polil?

• Kako? Mislite zanalašč?

- Ja.

• A to ljudje delajo?

- Tudi.

• Joj, upam, da ne.

- No, potem je to morda rja, za kar imamo škropivo. Če pa venijo tudi cvetni nastavki, vam jih je gotovo kdo s čim polil.

• A proti polžem mate tudi kaj?

- A mislite, da so oni krivi?

• Ne, za vrtnice ne. Za vse ostalo pa. Solato mi žrejo. Vsak dan imam evo sadiko manj.

- Aha. No, potem pridite k nam, vam bomo dal polžin ali mesarol.

• A za pošpricat solato?

- Ne, za po tleh potrosit. Je vaba in strup hkrati …

No, tole je dialog, ki se je odvil pred pol ure, ko sem klicala v vrtni center. Če bi mi kdo še lani rekel, da bom iskala nekaj proti polžem, bi mislila, da ima motnje osebnosti. Danes pa kreativno uro popoldneva porabim za to, da razmišljam o tem, zakaj so moje rože rjave namesto rožnate, zakaj mi ti kurč* polži žrejo solato, ki sva jo s sinom lastnoročno in lastnopotno posadila in sploh. Ja, to je očiten znak, da se ljudje spreminjamo, da začnemo gnezditi. Kdo bi rekel, kaj? Vsako jutro, preden grem od doma, pogledam skozi okno, kaj se dogaja s sivko in vrtnicami, sem kar malo vzhičena, ko se okoli nje motajo čebele, Mladič vsak večer zaliva korenček in podi mačke, ki ležijo na naših jagodah. Ena od mojih novoletnih želja je bila pormašina, ta druga pa set orodja, zdaj študiram vrtoznanstvo. Staram se. Kako fajn. P.S. Moja nova pridobitev:

Pormašine pa še nimam.