NIKJA

Nekega dne se je moj Mladič ustavil sredi garsonjere, v kateri sva bivala, in rekel nekako takole: »Kako zanimivo. Tole je pa kuhinja, spalnica, dnevna soba in jedilnica obenem.« Mislim, da je dodal še: »Mami, a ne bi bilo zabavno, če bi imela na sredi sobe še straniščno školjko?«

Še lani sva živela na 23 kvadratnih metrih. Ko je izustil zgornjo simpatično izjavo, sem se grenko zasmejala in v mojem grlu se je naredil masten cmok. Ker je bila garsonjera res k* majhna in tudi zato, ker se mi je zdelo fascinantno, kako lahko otroci kozarec prav res vedno vidijo na pol poln. Ko sem jaz »prestrašena«, se njemu vse skupaj zdi kot dobra šala.

Še dobro pravzaprav, da mi je dana milost imeti otroke za svoje učitelje. Ravno te dni sem se namreč ujela v sinovem razmišljanju. Čeprav sva v novem stanovanju, večjem od garsonjere, vendarle v njem ni prostora za vse, kar se meni osebno zdi, da bi moralo vsebovati stanovanje - če bi denar ne bil ovira.

Tako imam v enem prostoru tudi jaz več sob. Najprej moram omeniti, da je v njem delovni kabinet z najljubšimi zvitki papirja, računalnikom in vso dodano foto/sken opremo, ki jo potrebujem za bivanje. Nato imam v taistem prostoru tudi t. i. mednarodni kotiček. Takšno ime sem mu dala zato, ker se v njem skrivanjo ure, ki sočasno kažejo čas v Tokiu, Sydneyu in New Yorku. Da, krasno darilo, če že vprašate. In ne, ne poslujem z drugimi kontinenti - razen v mislih. Nato se pod urami skriva oddelek za tuji revialni tisk. Harvard Business Review in Wired magazine. Pa še kakšen Dnevnik tu in tam ali pa zablodela Mladina. Vse to ob slastnem pisanem fotelju, narejenem samo zame.

Nato je v tem prostoru tudi jedilnica - na vijoličastem tepihu. In kakopak kuhinja. Vir vseh mojih dobrot in pregreh. Skupaj s hladilnikom in mikrovalovno pečico.

Nato imam seveda še razgledni stolp. Na njem se raztezata dva glinena Kubanca, drevo življenja in lesena skulptura, ki ji lahko premikam noge in roke. Ko sem žalostna, ji sključim ramena in povesim roke. Ko sem vesela, jo oblikujem tako, da izgleda kot, da se je pognala v dir. Ko bi plesala, si obujem plesne čevlje, ki se skrivajo na polici delovnega kabineta (tik ob Unicef sestavljanki in tridesetih papirnatih rožah) in odplešem neznano kam. Lesena lutka kakopak tudi.

Z razglednega stolpa prav tako opazujem, kako rastejo jagode na vrtu in ali bo treba korenje razredčiti.

Nikakor pa ne smem pozabiti na knjižni kotiček, kjer prah nabira nekaj mojih najljubših izbrank - knjig. Police se že rahlo krivijo, veliki naslovi pa bodejo v oči še najbolj ravno takrat, ko si najbolj udobno zleknjen v mednarodnem kotičku.

A woman must have money and a room of her own if she is going to write … je zapisala Virginia Woolf. In dodala: There is no gate, no lock, no bolt that you can set upon the freedom of the mind … heh, saj je bila Woolfova carica, ni kaj. Ampak jaz sem večja. Ne samo, da imam svojo sobo, imam več njih. In tudi nobena vrata ne morejo ustaviti svobode mojih misli, ker jih, vrat namreč, sploh nimam. Heh.

Moj dom je kot galeja v steklenici.

Danes pa je tak dan, ko bi najraje govorila skozi povečevalno steklo …