NIKJA

Jaz in olimpijske igre? No, kaj pa vem. Sem takšne vrste človek, mimo katerega tovrstni športni dogodki odhitijo tako hitro, kakor so prišli. Malo sem se še 8. 8. 2008 pritoževala nad Kitajci, njihovim odnosom do Tibeta ter krohotala ob ugotovitvah modrecev, da olimpijske igre NISO politična manifestacija (Jah, seveda!), kakšnih večjih telesnih izločkov pa nisem ustvarjala.

Do pred kratkim, pravzaprav. Ko je Mladič začel nakladati, kako kul je bila otvoritev (da jo je gledal pri babici, je dodal) ter me začel spraševati, če vem, kakšna je kitajska zastava, če sem že bila v Pekingu in kako se po kitajsko reče - Jaz rad jem mlince. Priznati moram, da mi je zastavo opisal on sam, Peking so samo pobožne želje, po kitajsko pa znam reči - Jaz seksam.

No, pa to še ni vse. Plavam v bazenu, nakar začne Mladič s svojo prijateljico tulit na drugi strani: Nika Isakovič, Nika Isakovič!!! Pobuljim malega in ga vprašam, če ve, da je Sara dobila srebro. Seveda! odvrne. Pih, kdo pa tega ne ve! doda.

Naslednji dan smo morali spremljati jok družine Lucije Polavder in Mladiču se je zdelo strašansko smešno, da se je razjokal njen ate. Kako prisrčno! je dodal. Je ponosen, anede?

Ko je bilo treba zjutraj po kruh, je rekel, da ne more z mano, ker ga atletika čisto preveč zanima ter da lahko grem sama, ker mora pogledati še zadnji krog … Sem počakala, a potem so bili na vrsti jadralci. Ko je opazil na jadru tudi slovensko zastavo, sem dojela, da nimam šans in se odpravila po zajtrk sama.

Ko sem se vrnila, sem mu morala brati imena vseh udeležencev neke druge discipline. Če ni bilo slovenskega tekmovalca, je navijal za Ruse. Ne me vprašat, zakaj.

Povsem mirno smo zapravljali nedeljo, nakar zatuli mična spodnja soseda: ZLATOOOO! ZLATTTTTTTTTOOOOOOOOO! MAMO ZLATTTTTTTTOOOOO!

Najprej so se v bajto zagnali veliki otroci, nato mali odrasli, zadnji pa je prisopihal dveletnik v plenicah, ki smo ga, reveža, od silnega vznemirjenja skoraj pohodili. Prižgemo tv, Kozmus še zadnjič simbolno vrže in dretje je bilo nepredstavljivo. Na tuji zemlji smo bili v tistem trenutku ponosni in evforični Slovenci.

Ko je stopil na stopničko in prejel zlato, sem zatulila na mulce, da morajo takoj vstat, dat roko na srce, ponosno zret v svet in pet Zdravljico. Seveda sem še šalila, a so bili njihovi zabuljeni pogledi poplačilo za vse neumnosti, ki so jih ali pa jih še bodo storili. Mladič me je vzel tako resno, da sem mu vse popoldne morala peti Zdravljico (prvič sem pela slovensko himno na mejnem prehodu!) in mislim, da še vedno ne dojema prav dobro tistega dela, kjer ne vrag, le sosed bo mejak.

Gledati olimpijske igre s šestletnikom je, kdo bi rekel, sila zabavna reč. Mislim, da je otrok pobral nekaj genov moje matere, ki je ob atletiki doživljala katarzo, ob smučanju pa grizla nohte.

Moj edini vznemirljiv spomin na OI, pa še to zimske, je bil hitrostni drsalec, olimpijec Johann Olav Koss - Norvežan, ki sem ga gledala kot Boga - kar je tudi bil, da se razume. Popoln moški, če mene vprašate. Moje najstniške gene je zmešal do nerazpoznavnosti. Ko je posegel že po ne vem katerem zlatu in si na cilju snel svojo oprijeto kapuco, so na dan privršali njegovi svetli kodri … počakajte, da pogoltnem slino … Ko sem ga nekaj let kasneje osebno spoznala, sem ugotovila, da je edini moški sogovornik, ki mu je v moji »karieri« uspelo, da sem bila tiho. Gospod me je nekaj vprašal, meni pa je nekdo izklopil zvok. In ko sem ga jaz nekaj vprašala, vem, da mi je odgovarjal, a ga sploh nisem slišala, ker sem ga gledala v ustnice. Spomnim se, da sem si v mislih govorila: Nika, ko bo upočasnjeval govor, vedi, da se približuje koncu misli. Poskusi ujeti vsaj zadnji dve besedi, da ju lahko ponoviš z vprašajem na koncu, nakar bo lahko govoril še malo … In ko sem nato v pisarni oblikovala intervju, sem bila strašansko presenečena nad tem, kar mi je povedal, ker se mi je zdelo, da vse to prvič slišim.

V živo je bil še lepši. Tako veeeelik, tako močaaan, tako možaat, tako paaaameten. Moški pač, za katerega z veseljem rojevaš. In ko sem potem izvedela, da je še zdravnik in da dela igrišča za uboge otroke v Afriki, je bilo pa tako že prepozno zame. Bila sem preč od presežka.

Moje letošnje pobožne želje so telo Michaela Phelpsa. Ne! Čakajte, da še enkrat premislim. V bistvu še vedno hočem Johanna. Ja.

Dedek Mraz, tenkjuverimač.

Aja, pa za Žbogarja držim pesti. Pa to …