20.08.2008
Malo kar tako
Položnice, obvestila in pomembne izvide sem si lično zapakirala v belo škatlo z vijoličastim post it listkom, ki je označeval, kakšna je vsebina in kam bo v bodoče odtekal denar. Posesala sem tepih, pomila posodo, zalila rože. V veliko oranžno škatlo na kolesca sem pospravila otroške igrače, nahranila devet polžev in dve ribi, pobrala perilo, zlikala obleko, si nalila vodo, pojedla grozdje, se oblekla - in šla.
Ne vem, kdaj se točno vrnem. V vsakem primeru moram priti na obisk nazaj vsaj v treh dneh, da otroku, medtem, ko ga ni, s stradanjem ne pobijem domačih živali. Vrniti se moram preden mi sončna pripeka ožge jagode in rože ali pa morda kakšen naliv ne zalije kleti. Potem lahko spet grem.
Iz kuhinje je zevala oranžna, iz sobe modra, na hodniku je sijalo rumeno sonce.
V nahrbtniku sem imela denarnico, sončna očala, jabolko, polnozrnate piškote, vodo, mazilo za ustnice, sveže spodnje hlače, zobno krtačko in - tri knjige. To bo dovolj za dve noči in tri dni.
Kako lepo je biti svoboden. In ne, svoboda ne pomeni odsotnost okupatorja, me opozori meni bližnja oseba, temveč zavedanje, da odločaš sam. Juhej!





