26.08.2008
Žalost na Mustagh Towerju
Pred kratkim se mi je pod prsti znašla knjiga Marka Twighta: Poljubi ali ubij - Izpovedi serijskega plezalca. Twight naj bi bil eden vodilnih ameriških alpinistov z dolgim seznamom ekstremno težkih prvenstvenih smeri povsod po svetu. Ekstremno je tudi njegovo pisanje; ima visoke standarde in je brezkompromisno kritično. Med drugim piše tudi o ceni, ki jo je moral plačati, da je lahko plezal na tako visokem nivoju.
Njegova zgodba je pripoved načrtnega odrekanja in samouničevanja, tako na osebnem kot profesionalnem nivoju, vse samo zato, da bi bil za veličastno steno kar najbolj pripravljen. Ko so ga zapuščale ženske, ki jih je ljubil - ali je on zapuščal njih, je čutil neko mazohistično slast, zaradi katere je treniral samo še huje. Ni si dovolil, da bi kar koli vezalo, ustavljalo, omejevalo … Zdaj živi nekje v ZDA z ženo in psi.
Nato sem prebirala Zaplotnikovo Pot, ki je po drugi strani ena sama srčnost; opisuje nenadkriljiv gon, ki vleče v neznano, in se je rodil že v otroštvu. Nejc je bil, kot razberem, človek, ki bi najraje bil vseprisoten. Piše, da je na gori premišljeval o tem, kako bi se ljubil s svojo ženo, ob ženi pa je premišljeval o Himalaji. Bil je deloven, trpežen in vzdržljiv. Ko se je pripravljal na odpravo, je vstajal skorajda sredi noči, večino dneva treniral, popoldneve in večere preživel z družino. Umrl je pod Manaslujem leta 1983. Za sabo je pustil ženo in tri sinove.
Vem, da izjemno uspehi s sabo nosijo tudi žrtve. To lahko razumem. Razumem tudi, da ni večnosti brez grenkobe. A življenja, puščena na goti, dokazujejo zgolj to, da ni vedno človek tisti, ki izbira. Goro lahko spoštuješ, lahko si vrhunski športnik, lahko si umirjen, ozaveščen in uravnovešen, izobražen in preudaren, a ona se na koncu »odloči«, če te bo sprejela nase - in ti dovolila Domov. Pogumni so tisti, ki se upajo prepustiti njenim izbiram.
»Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.«Nejc Zaplotnik, Pot, 1981
8.09.2008 ob 21:08
Včeraj me je znanka vprašala, ali sem poznal Kozjeka. Ne, nisem; v srednji šoli in nato na faksu, ko je bila priložnost za malo bolj resni alpinizem, sem jo zamudil; Slovenska v severni triglavski, kakšna 5a v varovani steni in nekaj ferat je edino, kar mi je ratalo. Sem bil pa letos kar nekajkrat v hribih, bolj kot priprava na oktobrsko višinsko turo. Sem pa Zaplotnikovo Pot vsaj trikrat prebral na dušek - in to takrat, ko je še topla prišla iz tiskarne. Vidiš, pa tudi takega frajer ja je zadelo - na najbolj lahkem delu poti. Imam pa do teh fantov en svoj - zelo oseben in pozitiven - pristop. Alpinizem je šport in filozofija in strast in ljubezen … in egoizem. Tako pač je in tisti, ki jih obsojajo (pa je pustil doma familijo pa kdo bo poravnal stroške pa take zadeve) se niso spustili v ravno tiste sfere, zaradi katerih so ti fantje sploh >zašli< v ta del življenja. IN RAVNO ZATO, ker jih razumem, sem tudi mnenja, da jih po drugi strani pač ni potrebno pomilovati. Zavestno so si izbrali življenje, ki se lahko že v naslednji sekundi totalno obrne ali pa celo neha. In če si videla Miškoviča na TV: bil je sicer žalosten, nikakor pa ne sesut. Pavleta sicer ni več, on se je pa rešil. In prav gotovo se bo naslednje leto spet odpravil v Pakistan. Mate
8.09.2008 ob 21:59
matjaž, z vsemi tvojimi besedami o razumevanju njihovega načina življenja in tem, da jih ne gre pomilovati, se strinjam … a kar mi daje misliti, je dejstvo, da alpinizem ne prizanese niti najbolj preudarnim med njimi. sprašujem se tudi, kakšen je v sebi človek, ki se vsakič znova spušča v nemilost … pa mu uspe … ali pa tudi ne …
8.09.2008 ob 22:11
poglej: http://www.irena-mrak.com/index.php?path=novice&lang=1 Ne gredo vsi do konca. Je pa občutek, ko si na vrhu, najbrž res enkraten. Pa ne glede na Nejcovo razmišljanje o poti in cilju… Preudarnost je na višinah 7.000+ relativen pojem. Nekatere stvari moraš takrat delati nagonsko, rutinirano - in včasih se ti pač zalomi. Ti pa nisem odgovoril glede tega, kaj jih žene. Vrag si ga vedi - mogoče tudi samopotrjevanje, nekaj na temo jaz-si-pa-upam, vsekakor užitek prvinskosti,… pri gromozanski večini (so seveda tudi izjeme) pa vsekakor ne častihlepnost. Je, kar je - basta! Prideš na Lifetrekov piknik? Matej ravnokar Pleše s konji (v dežju, mogoče celo snegu).
9.09.2008 ob 08:32
hja, bi bilo zanimivo razmisliti, kako se na 7000+ razlikuje moško in žensko dojemanje življenja … hja, pa saj sama tudi na nadmorski višini 300 m (in manj) velikokrat ne vem, kaj me vodi … kaj šele na 7000+
piknik? kdaj drugič … imam že vnaprej dogovorjene druge užitke … kaj pa je s tortico? 
9.09.2008 ob 11:00
U, mater - tortica! Si videla, da nisem napisal vprašaja? Toliko časa že nisem komentiral, da sem gladko pozabil. Za srečo je baje popolnoma dovolj, da si zdrav in da hitro pozabljaš … Ko boš kje blizu Trnovega, sporoči - podvajam količino!